Mleko in mlečni izdelki so v slovenski prehrani postali prava stalnica, ki tako otroke kot starejše z zajtrkom pospremi v dan. Pa si se kdaj spraševal, kako so se prehranjevali naši predniki?

Prevladujoče jedi na slovenskem v času srednjega in v začetku novega veka so bili močniki, različne vrste žitnega zdroba in kaše. Nasprotno z morda popularnim mišljenjem se je kruha v Sloveniji uživalo bolj malo, ko pa, je bil ta rženi ali ovseni. Osnovno živilo slovenskega jedilnika je bil običajen sir, ki pa so ga radi uporabljali tudi za zabelo. V prehrani najmanj uporabljeno in zaužito je bilo poleg sočivja (fižol, grah, ...) in zelenjave, mleko.

Zgodovina in odkritja kažejo, da so mleko in mlečne izdelke naši predniki uživali že pred 6.000 leti. Znanstveniki so namreč odkrili ostanke mlečnih beljakovin, imenovanih beta-laktoglobulin, v poapnelih zobnih oblogah prazgodovinskih kmetov iz Britanije (v obdobju od zgodnjega do srednjega neolitika).

Iz odkritij predvidevajo, da so zaradi laktozne intolerance predelovali mleko v različne mlečne izdelke, saj se s procesom fermentacije mleku zmanjša vsebnost laktoze. Laktozna intoleranca je bila v tistem času povsem običajen in normalen pojav, ki pravzaprav ostaja normativ še v modernem času in je motnja v prebavi oziroma razgradnji disaharidnega mlečnega sladkorja v mleku in mlečnih izdelkih. Mlečni sladkor (laktoza) je glavni disaharidni sladkor v mleku, ki je sestavljen iz dveh enostavnejših monosaharidnih sladkorjev glukoze in galaktoze.

Laktozna intoleranca je norma in ni bolezensko stanje. Le tretjina svetovnega prebivalca lahko v odraslem obdobju svojega življenja pije mleko. Encim za razgradnjo laktoze je najbolj izražen v času našega rojstva, ko je glavni vir prehrane materino mleko. Kasneje prične količina encima laktaza upadati (laktazna neobstojnost), kar privede do laktozne intolerance.

Pogosto in zmotno je prepričanje, da je laktozna intoleranca enako stanje, kot alergija na mleko oz. mlečne beljakovine. Pri slednji gre za odziv imunskega odziva, ki mlečne beljakovine prepozna kot škodljive snovi in proti njim tvori IgE protitelesa. Posledica je alergijska reakcija, ki se najpogosteje kaže s prizadetostjo kože ali s težavami, povezanimi s prebavili in dihali. Ljudje, ki so alergični na beljakovine mleka, ne smejo uživati mleka in mlečnih izdelkov, pri laktozni intoleranci pa količino zaužitih mlečnih izdelkov oz. laktoze prilagodimo individualno, glede na počutje in simptome posameznika. Osebe z laktozno intoleranco lahko vseeno uživajo določene mlečne izdelke kot je sir, kefir, skuta, jogurt ipd., z zmanjšano količino laktoze. Živilo lahko nosi oznako »brez laktoze«, če njena vsebnost ne presega 0,1 g laktoze na 100 g.

Okoli 10.000 let pr. n. št. se je pri ljudeh pojavila genetska mutacija – proizvodnja encima laktaze, ki je potreben za razgradnjo laktoze (na glukozo in galaktozo), se nadaljuje čez celo življenje. To imenujemo laktazna persistenca. Predvidevajo, da je bil prvotni nosilec mutacije moški, ki jo je s svojimi nasledniki z evolucijsko hitrostjo (v nekaj tisoč letih) razširil po Evraziji, Britaniji, Skandinaviji, Sredozemlju … Neodvisno od omenjene mutacije se je encim laktaza pojavil tudi med predniki v Afriki in na bližnjem vzhodu.

(Vir: Janez Bogataj in BBC)